Pljučnik

Azurea dela čast svojemu imenu in v spomladanske dni prinaša nebeško modro barvo, ki se postopoma spreminja v vijolične tone. Gre za kultivar pljučnika, ki se v naravi pojavlja na vlažnih gorskih travnikih in v svetlih gozdovih. Na vrtu zahteva podobne pogoje, torej polsenčno do senčno rastišče z odcednimi, humoznimi in stalno rahlo vlažnimi tlemi. Zraste od 20 do 30 centimetrov visoko in tvori lične šope, ki se sčasoma rahlo razraščajo. Njegovi suličasti listi so čisto zeleni, manjka jim torej pegastost običajnih pljučnikov, kar je lahko prednost za mirnejše kompozicije v podrasti grmovnic. Ta dolgoživa trajnica je idealna izbira za začetnike, saj ne trpi za boleznimi ali škodljivci in odlično prenaša tudi hude zmrzali. Čeprav ni primerna za rezanje v vazo niti za sušenje, bo svoje opravila neposredno na gredici, kjer privablja koristne žuželke. Po spomladanskem odcvetenju se rastlina delno potegne nazaj, da bi ustvarila novo listje za preostanek sezone. Ker poletno listje običajno ni tako gosto, priporočamo, da Azureo sadite v skupinah ali jo pomešate z drobnimi spomladanskimi čebulnicami in travami, ki bodo zagotovile celosezonski učinek.

Pulmonaria officinalis, bolje znan kot navadni pljučnik, je hvaležna trajnica, ki svoje mesto v vrtovih ohranja že stoletja ne le zaradi svoje lepote, ampak tudi zgodovinske uporabe v ljudskem zdravilstvu. Latinsko ime se nanaša na pegaste liste, ki so srednjeveške zeliščarje spominjali na človeška pljuča. Danes ga cenimo predvsem kot zanesljivo rastlino za senčne in polsenčne predele, kjer drugim vrstam ne uspeva preveč. Cveti v marcu in aprilu s poplavo drobnih cvetov, pri čemer lahko na eni rastlini pogosto hkrati opazujete rožnate, vijolične in modre cvetove. Ta barvna igra čudovito kontrastira s svežim zelenjem listov. Pljučnik ljubi humusna, ilovnata tla z dovolj vlage, a ko se enkrat ukorenini, je zelo odporen. Odlično se poda v naravne in gozdne vrtove kot podrast pod listopadna drevesa. Čeprav ni preveč primeren za rezanje v vazo, vam bo na gredi naredil ogromno uslugo s tem, da bo zgodaj spomladi privabil prve lačne opraševalce. Rastlina se zlahka razrašča in se lahko tudi sama zaseje, s čimer postopoma zapolni prazna mesta v gredah.