Plamenka Winnetou

Gojenje floksa Winnetou se začne z izbiro primernega rastišča, ki je ključ do njegove dolgoletne vitalnosti in bogatega cvetenja. Ta sorta, botanično uvrščena k Phlox amplifolia, je izjemna s svojo sposobnostjo prenašanja koreninske konkurence, zato bo uspevala tudi v bližini grmovnic ali dreves, kjer bi druge vrste trpele. Idealno je zanjo sončno mesto ali svetla polsenca, kjer bo zaščitena pred najmočnejšim opoldanskim žganjem. Zemlja mora biti ilovnata, globoka in bogata s hranili, z visoko vsebnostjo humusa. Čeprav rastlina zahteva prepustna tla, je nujno, da zemlja dobro zadržuje vlago. Pred sajenjem priporočamo, da gredico obogatite z zrelim kompostom, ki bo zagotovil potrebna hranila za začetek.
Zaradi robustne rasti, ko rastlina doseže višino 90 do 120 cm, je pomembno upoštevati priporočen sadilni razmak 60 cm (pribl. 3 do 5 rastlin na kvadratni meter). Ta razmik ni samo sebi namen; zagotavlja zadostno kroženje zraka med šopi, kar je najboljša preventiva proti pepelasti plesni, bolezni, ki flokse pogosto muči v pregostih nasadih. Sadike sadite tako, da je zgornji del koreninske grude poravnan z okoliškim terenom. Takoj po sajenju rastlino temeljito zalijte. Če se odločite za gojenje v posodi, izberite res veliko in globoko posodo z drenažnimi luknjami, saj bo rastlina v omejenem prostoru zahtevala pogostejše zalivanje in redno dognojevanje, da se substrat nikoli popolnoma ne izsuši.
Zalivanje je za to trajnico ključno, zlasti v vročih poletnih dneh. Floks Winnetou ljubi vlago in ne prenaša dolgotrajne suše, ki lahko vodi do izgube spodnjih listov in oslabitve cvetenja. Zalivajte vedno neposredno h koreninam in se izogibajte močenju listov, s čimer boste znatno zmanjšali tveganje za glivične bolezni. Med vegetacijo bodo rastline cenile zastirko iz komposta ali lubja, kar bo pomagalo zadržati vlago v tleh. Ne pozabite tudi na zaščito pred polži, ki se zlasti spomladi radi hranijo z mladimi poganjki. Redno odstranjevanje odcvetelih socvetij bo spodbudilo nastanek novih popkov in podaljšalo sezono cvetenja vse do zgodnje jeseni.
Ta trajnica je povsem odporna na zmrzal do ekstremnih -34 °C (cona 4a), zato v naših razmerah ne zahteva nobene posebne zimske zaščite. Jeseni ali pozno pozimi zadostuje, da suha stebla porežete tik nad tlemi. Cvetovi niso le okrasni, temveč tudi užitni in dišeči, zato jih lahko uporabite za dekoracijo poletnih sladic ali v vazi, kjer ostanejo sveži do 10 dni (režite, ko je polovica cvetov v latu odprta). Zaradi čvrstih stebel običajno ne potrebuje opore, razen če je posajena na ekstremno vetrovnem rastišču. Gre za dolgoživo rastlino, ki na enem mestu zdrži veliko let in postopoma prerašča v lepoto.